Kako združujete skrb za lastno družino in delovanje v gibanju?

Ni enostavno in vsaka družina ali zakonski par se znajde nekoliko po svoje. Tudi vsak od nas se včasih sprašuje, zakaj delovanje in skrb za družine tudi na širšem področju, saj je vedno dovolj dela tudi doma.   

Vsaka družina je kot v alpinizmu bazni tabor. Brez tega ne moreš osvajati sveta in novih višav, če nimaš v ozadju trdnosti in varnega zatočišča. Zato je lastni družini potrebna posebna skrb in pozornost. Vendar v življenju le ozko varno gnezdo ni dovolj. Kaj pomaga bazni tabor, če se skozenj ne pretaka življenje; čemu služi, če bolj zapira kot omogoča odpiranje v svet in nove podvige? Tudi Jezus podobno postavlja temeljne in potem nove zahteve pred človeka (Mt 19;19-21)

Otroci niso starševska lastnina in potrebujejo širši prostor za nove izkušnje in spoznanja. Z sodelovanjem v gibanju skušamo razširiti kvalitetno okolje, kjer bi se srečevale družine, naši otroci, kjer bi člani različnih družin v potrebah med seboj sodelovali in si pomagali. (Flp 2;4)

V naši družini prilagajamo sodelovanje trenutnim zmožnostim. Trudimo se, da delujemo skupaj (npr. tabora za mladino ali zakonce se udeležimo vsi štirje). Če to ne gre, se razdelimo, kot npr. letos pri srečanju mladine v Stični. Mož in hči (15 let) sta aktivno pomagala pri pripravah v petek, v soboto je spet v Stični pomagal mož in tam na delavnici sodeloval sin (16 let). Mene sta isto soboto potrebovala dedi in babi, ki sta se vračala iz zdravilišča, hči pa je isti dan obiskala moževo bolno mamo in svojo birmansko botro. In zvečer nas je spet vse skupaj utrujene sprejel naš bazni tabor.