Karmen in Boris Pečarič

Boris je koordinator veje Mladi za Kristusa v Sloveniji.

Kratka predstavitev in iz kakšnega okolja izhajata?

Karmen: Izhajam iz običajne štiričlanske družine. S starejšim bratom in starši sem živela v Ljubljani za Bežigradom. Tam sem hodila v šolo, v cerkev in tam sem spoznala svojega bodočega moža. Malo nenavadno je bilo le to, da sem že kot otrok k maši hodila edina od družine. Domači mi niso branili, spodbujali pa tudi ne, kvečjemu dodajali kakšno pripombo kot: "Saj zdaj (ko si že večja) ti ni treba več hoditi v cerkev…" 

Boris: Rojen 01.01.1961 v Ljubljani. Poročen od leta 1986 in imam 2 otroka. V Ljubljani sem se tudi šolal in pridobil izobrazbo strojni tehnik. Študija strojništva pa nisem zaključil. V mladosti sem se veliko ukvarjal s športom tudi tekmovalno ne samo rekreativno (gimnastika, skoki v vodo, jahanje, karate, smučanje, .....).

Živel sem za Bežigradom, kjer sem tudi hodil k maši  in verouku (ne preveč pridno). V srednji šoli sem za nekaj časa verouk opustil in šele potem, ko so me zanimala dekleta sem se vrnil nazaj, da bi tam kakšno spoznal - in sem tudi jo in sicer 29.07.1979 na avtobusu, ko smo šli na izlet s p. Silvinom.

 Kako, kdaj in zakaj ste se vključila v gibanje Zakonci za Kristusa?

Karmen: Nikoli nisem prenehala hoditi k maši, celo iskala sem še druge priložnosti, da bi bila čim bližje Bogu. Zato sem pri maši brala, celo ministrirala in se udeleževala različnih dejavnosti, srečanj, duhovnih vaj,… Tudi mož mi tako kot starši ni nikoli branil tega sodelovanja, toda sam se mi tudi ni želel pridružiti. Njemu so bile dovolj nedeljske maše in prijateljska kava s klepetom po maši. Vseeno sem večkrat poskušala z vabili in potem… Otroka sta bila že toliko velika (oba nad 10 let), da nista več potrebovala stalne skrbi in po naključju sem v župnijskih Oznanilih za Bežigradom prebrala vabilo za duhovni vikend za zakonce. »Poglej,« sem rekla možu,« za zakonce, se pravi za naju oba!« Drugače je mož navadno odgovarjal, da nima časa, da mora biti nekdo z otroki, da bi se za vikend rad spočil, da to mene veseli, on pa pač ni človek za duhovne vaje, da je dovolj en referent za verske zadeve v družini,… A nekako sva se znašla skupaj pri sestrah uršulinkah v Sv. Duhu pri Škofji Loki in doživela oba veliko presenečenje.

Boris: V maju mesecu leta 2004 sem se udeležil duhovnih vaj oziroma CLP-ja ali seminarja Krščansko življenje, ki so ga vodili člani gibanja Zakonci za Kristusa z Dunaja. Kako je prišlo do tega mi je sedaj po nekaj letih vedno bolj jasno in logično. Takrat pa bi rekel, da je naključje. Žena Karmen me je velikokrat prej nagovarjala, da bi šel na kakšne duhovne vaje ali skupaj z njo ali pa sam, pa sem imel vedno en izgovor več kot ona argumentov, da ne grem.  No potem pa je nekega dne v maju leta 2004 našla vabilo v bežigrajskih Oznanilih za duhovne vaje v Škofji Loki oziroma pri Sv. Duhu. Mislila je, da so to duhovne vaje v tišini, ker je ona hodila tja vsaj enkrat na leto. Rekla mi je: »Pojdi, si boš lahko odpočil, ko vedno "jamraš" kako si utrujen. Boš šel na pogovor z duhovnikom potem greš pa lahko tudi spat, če ne boš želel drugega početi«. Pristal sem, da greva skupaj in tam ugotovil, da niso ravno duhovne vaje v tišini - no če sem bil pa že tam ......Danes lahko rečem, da so imeli v nebesih pravi "šov", ko so videli, da sem prišel na duhovne vaje in da nisem pobegnil domov. Kaj vse so mi morali pripeljati na življenjsko pot, da sem se odločil prisluhniti Gospodu. Po domače bi rekel, da so me vrgli na "finto". Sedaj gledam na to drugače in vem, da mi je Gospod na moji življenjski poti ponudil nešteto priložnosti, da ga sprejmem, pa sem ga vztrajno zavračal. Danes sem zelo vesel, da nisem tudi takrat obrnil hrbta in rekel, da me ne zanima, češ saj sem dober kristjan saj hodim k maši, cerkveno sem poročen pa tudi otroke pošiljam k verouku in to je dovolj. Obžalujem pa, da nisem to storil že prej, ker se sedaj zavedam, da sem zapravil veliko časa, ko nisem pustil Gospoda blizu.

Kako je dejstvo, da sta člana gibanja Zakonci za Kristusa spremenilo vajini življenji?

Karmen: Prvo naju je z možem članstvo v Zakonci za Kristusa povezalo v "verskih zadevah", ki so bile prej bolj moj obrobni hobi. Bog je postal živ in oseben član naše družine, svetovalec, povezovalec in tihi vodnik tako vsakega posebej kot vseh skupaj kot družine. Bolje sem spoznala vse osebe Sv. Trojice in napredovala v veri ter osebnem odnosu z Bogom. Tudi družinska razmerja so se spremenila, ker se je mož vse manj izgovarjal, da neka skrb za družino ni njegova stvar. V najinih medsebojnih nesoglasjih pa mi je močno pomagala zavest, da mi je kot kristjanu prej kot zakonski mož, brat v Kristusu. To pomeni, da ne morem pričakovati, kako mi bo ugodil v vseh mojih željah, ampak bolj gledati na to, da sem sama ljubeča in potrpežljiva.

Boris: Lagal bi, če bi rekel, da se v mojem življenju od takrat, ko sem postal član Zakonci za Kristusa ni nič spremenilo. Tako sem nekaj časa celo govoril morda zato, da sem sebe tolažil, da je drugače kot prej ali, da ne bi prestrašil drugih, ki so se odločali ali bi se nam pridružili ali ne. Spremenilo se je veliko, vendar lahko rečem, da vse z mojim odobravanjem oziroma celo mojo željo. Prepričan sem, da sem osebno življenje spravil na boljši nivo. Naučil sem se v svoje življenje vnesti Boga tam, kjer mi je bilo prej neprijetno ali celo nerodno.

Kateri so po vajinem mnenju glavni problemi s katerimi se soočajo družine in zakonci danes pri nas in po Evropi?

Karmen: To je težko vprašanje in verjetno ni enotnega ali kratkega odgovora. Ker sem bolj mirne narave, vidim okoli sebe preveč hrupa, divjanja, iskanja najboljših priložnosti, veliko barvitih iluzij, ki dajejo kratkotrajne občutke zadovoljstva, malo pa je trdnosti v odločitvah, vere v vrednote. Če nisi ves čas zadovoljen, je s teboj nekaj narobe in moraš si takoj pomagati: z zdravilom, drogo, novo obleko, zabavo, z novim prijateljem ali novim partnerjem. Menim, da gibanje Zakonci za Kristusa daje trden temelj življenja in vir moči tako v vsakdanjih naporih kot v resnejših življenjskih preizkušnjah. V skupnosti dobim navdih, nasvet, oporo in moč. A vse to ne izhaja iz ljudi, ki se srečujemo tako molitveno,              izobraževalno kot družabno, ampak iz Boga, ki nas vodi in povezuje.

Boris: O tem smo se velikokrat pogovarjali. Velik problem naše družbe je, da ponuja veliko "medu" in ne pove, da se pri tem rediš. Pod pretvezo liberalnih idej, da nisi svoboden, če ne počneš tega in onega ali če nimaš to in ono se vedno bolj rediš v grehu. Lahko so majhni grehi, ki pa se ovijejo okoli človeka in ga zaprejo kot v celofan vrečko in preprečijo dotok Božje milosti. Ni nujno, da si slab človek, vendar ne moreš vzpostaviti pravega stika z Gospodom, vsaj jaz ga nisem mogel. Tudi sedaj sem še pod vplivom družbe, a imam to prednost, da mi ni vseeno kaj je z mojo vero. Zakonci za Kristusa pa je tista oporna točka, ko sam nimam več moči se upirati zunanjemu vplivu, da dobim oporo, da nekdo moli zame, da si kdo vzame čas in se lahko pogovorim.

Veliko mi pomeni, da sem sedaj v stanju tudi z ženo govoriti o veri, o Bogu in o vprašanjih, ki se pojavijo na to temo. A kot sem že rekel, nisem brezhiben se pa trudim. Spoznal sem tudi, da je družina pomembna in, da je ne smem posodobiti v smislu, če ne gre z njo (njim) bom pa našel drugo (drugega). Tu pa je močno ravno naše gibanje, ki gradi na družinah in družinskih vrednotah, ki jih je Gospod podal v Sv. pismu. Evropa je pa verjetno še na slabšem, saj imajo dobrih 50 let prednosti pred nami z modernim kapitalizmom, ki daje material na prvo mesto, se kar bojim, če bo pri nas enako.

Kako bi v enem stavku opisali gibanje in zakaj je za vaju enkratno?

Karmen: Zakonci za Kristusa povezuje obe najpomembnejši področji v mojem življenju: Boga in družino in to tako teoretično kot praktično, zato ga občutim danes kot neločljiv del svojega življenja.

Boris: Zakonci za Kristusa je enkratno ravno zaradi tega, ker poudarja družinske vrednote in jih je v stanju zbuditi v vsakem človeku, ki je pripravljen narediti korak k Gospodu in ne samo to, tudi za mlade je poskrbljeno, da lahko na podoben način Gospodu rečejo DA. Res mi je žal, da sem zamudil toliko let in živel namišljeno krščansko življenje. Tolaži me pa to, da Gospod ni obupal in je vedno znova in znova vabil.