Pura & Martin Dorfner

Martin Dorfner je član avstrijskega narodnega komiteja v gibanju Zakonci za Kristusa. Njegova žena Pura je zelo aktivno na področju Pro-Life za južni vzhodni del Evrope in skupaj delata v svoji škofiji pri pripravah za zakon.

Malo osebne zgodovine...

Martin: Ker sem po izobrazbi tehnik in sem v mojem otroštvu in adolescenci doživel le površinsko krščansko življenje nisem iskal Cerkve. Prav tako se nisem želel pridružiti kakšni skupini. Raje sem iskal smisel v ezoteričnih krogih in užival v tem, da sem "avantgarden" in skrivnosten, čeprav nikoli nisem bil "uspešen" ali dovolj prizadeven v določeni disciplini. Vzgojen sem bil, kjer sta previdnost in neodločenost prevladovala, zato sem iskal resnico in pravo, intenzivno življenje. Vedno sem vedel, da mora biti v življenju nekaj več, vendar nisem vedel kje. Zato sem iskal tu in tam.

Kako ste se vključili v gibanje Zakonci za Kristusu? 

Martin: Vključil sem se leta 1999 na priporočilo dobrega prijatelja. Moja žena in jaz sva skupaj s prijateljema mnogo let obiskovala verske seminarje in duhovne vaje, vendar brez kakršnih koli izjemnih sprememb v najinem življenju. Nekega dne sta prijatelja predlagala, da bi se pridružila skupini, pri kateri sta bila že nekaj mesecev. To so bili "Zakonci za Kristusa" (CFC). Po dolgi razpravi na vratih so naju naši prijatelji dokončno prepričali ob enih zjutraj z besedami: "To je najboljša skupina, kar sva jih doslej našla". Zaupal sem mu, ker mi je že prej dobro svetoval, poznal je veliko skupin in imel veliko stikov, vendar sva poskušala biti še vedno nedostopna z odgovori kot: »Bomo videli« ali »Če bova imela čas«. Nisem mu povedal, da sva se že odločila udeležiti seminarja "Krščansko življenje", ki naj bi se začel teden dni kasneje. Bil sem zelo skeptičen. Na seminarju so imeli govore člani Zakonci za Kristusa, jaz pa sem bil navajen poslušati govore briljantnih govornikov in strokovnjakov. Vse je potekalo v sodobni, ne zelo privlačni župnijski dvorani in ne v kakšni prijetni hiši za duhovne vaje ali v kakšnem kongresnem centru. Bil sem zelo skeptičen. Seminar je potekal 12 zaporednih nedeljskih popoldnevov in to je bila zame velika žrtev.

Najprej sem mislil, da bom nadaljeval le še zaradi svojega prijatelja. V času seminarja smo koristili tedne med govori za študijo izvlečkov iz govorov in razmišljali o enem ali dveh svetopisemskih odlomkih na dan. Naročili so nama tudi, naj moliva vsak dan skupaj kot par. Med seminarjem sem opazil, da so ekipa, ki je služila in veliko članov, ki so pomagali na seminarju zelo naravno in prijazno ravnala z našim 6 let starim sinom z Downovim sindromom. Tega nismo nikoli prej doživeli na duhovnih vajah. Vsi so bili zelo prijazni in potrpežljivi, uspelo jim ga je celo vključiti v glasbo in druge dejavnosti. Všeč mi je bila tudi glasba, ki so nas jo učili: pesmi zahvale in slavljenja v sodobni izvedbi. Na koncu seminarja sva se spraševala, kako to, da je čas tako hitro minil in "diplomirala" sva ter se predala v zavezi Bogu brez strahu, da bi bila v kaj prisiljena ali ujeta. Seveda, v tistem trenutku še nisem povsem dojel celotne razsežnosti življenja z Bogom, ampak Bog je uporabil to nespektakularno skupino kot začetek zaupanja Vanj in za občutenje njegove ogromne ljubezni do mene.

Kako je pa so Zakonci za Kristusa spremenili tvoje življenje? 

Martin: Življenje z Bogom naravno spremeni posameznikov način življenja. Že samo to, da vključiš dnevno molitev in branje Svetega pisma v dnevno rutino je velika sprememba - ne mislim samo dnevni urnik, ampak srečanje z Bogom prinaša veliko sprememb. Spremembe pa so dobrodošle, želim povedati. Če ste dovolj občutljivi, boste opazili milosti, ki jih prinašajo. Sveti Duh vas bo vodil, da boste dojeli resnico in predvsem bolje razumeli Sveto pismo. Prvič sem imel vtis, da vsi koščki sestavljanke v mojem življenju spadajo skupaj. Pred tem, vse lepe krščanske dejavnosti niso imele toliko vpliva na moje življenje.

Ko sem bil v Zakoncih za Kristusu, sem počasi začel razumeti, kaj to pomeni, da položiš vse zaupanje v Boga in da On resnično obstaja. Druga sprememba so bila tedenska srečanja molitvenih skupin. Na začetku se mi je zdelo, da so za naju preveč pogosta, vendar sva jih začela postopoma ceniti in na koncu celo veseliti. Čeprav sva se sprva bala prevelike izpostavljenosti sva ugotovila, da je bila to odrešilna milost; spremembe je mogoče doseči le z ustrezno intenzivnostjo.

Kakšen je bil tvoj prvi vtis? Ali se je ta spremenil preko let?

Martin: Moj prvi vtis je bil, da ima ta skupina mnogo napak. Kraji, kjer smo se včasih srečevali so bili ne navdihujoči, včasih so bile prisotne nezgode, raztresenosti, pomanjkljivosti in bili so tudi člani, ki niso počeli tisto, kar so govorili. Skozi čas pa sem odkril lastnosti, ki so te mnoge pomanjkljivosti presegle. Celo sebe sem prepoznal v njihovih napakah. Bilo je zanimivo, kako Bog uporabi navadne, povprečne ljudi, ki niso akademski govorniki, revni ljudje, bogati ljudje, predane in nevezane ljudi, mene, mojega zakonca in otroka, da bi Njegov načrt odrešenja uspel. Na koncu sem ugotovil, da moram biti vesel, da sem spoznal te ljudi in da je vse odvisno od mene, kako se bom odzval na Božji klic, koliko mu zaupam, koliko bom opustil svoje dvome, svojo zadržanost in svojo upornost, ter bil rešen. Skupina vas bo samo skušala predati Jezusu Kristusu - in lahko se v največji svobodi sami predate v ljubeče roke in varstvo Jezusa. Moj prvi vtis je lahko tudi vaš prvi vtis, ko se boste pridružili, vendar sem odkril, da si ljudje, ki so v gibanju Zakonci za Kristusa iskreno prizadevajo živeti svojo vero, a so kljub temu ljudje kot ti in jaz: Na poti. Naučil sem se, da je bolje če se osredotočim na svoje lastne napake in moj odnos z Jezusom. Navsezadnje sem lahko tudi v pomoč drugim, oni pa so lahko velika pomoč in dober vzor tudi zame. Še vedno občudujem vse, ki ljubijo Boga in nesebično služijo skupnosti.

Kaj bi rekli, da so glavni problemi zakonskih parov in družin s katerimi se soočajo v Evropi danes?

Martin: V bistvu domnevam, da vsak par skuša dobiti najboljše zase in svojo družino. Pogosto pa se ne zavedajo, kaj je najboljše. Obstaja veliko pomanjkanje zaznavanja realnosti življenja, zlasti duhovne stvarnosti. Tudi osnovna pravila interakcije in komunikacije so pogosto prezrta. Obstaja veliko neznanja o tem, kaj vaš zakonec in otroci res potrebujejo, tudi kaj mi sami potrebujemo. Večinoma smo prežeti z osredotočenostjo nase, kar je ovira za razvoj in predanost. Če bi se zazrli vase bi ugotovili, da na prvem mestu iščemo intenzivno pravo ljubezen, ljubečo pozornost, odprtost do naših potreb, spoštovanje do našega človeškega dostojanstva, zanesljivost, pripravljenost na učenje in končno tudi ponižnost prositi za odpuščanje. Če bi zakonski par povabil tretjo osebo v njihovo zakonsko zvezo, Boga, bi bilo veliko več izpolnitve in napredka v njuni zvezi. Ljudje nam ne morejo dati vse v takšnem obsegu kot mi to pričakujemo. Samo Bog nam lahko pomaga premagati naše slabosti in zagotoviti toplino ljubezni, ki nam manjka. Pot, ki me je vodila do tega so bili Zakonci za Kristusa.

Vendar pa obstajajo sile, ki nasprotujejo družini v našem vsakdanjem življenju. Družbeni razvoj je prinesel veliko svobode. Ta svoboda se uporablja za to, da naredimo tisto, kar hočemo za takojšnjo zadovoljitev želja. Še več, to postane prepreka pri iskanju Boga. Če bi le občutili, kako velik je Bog, bi to odvrnilo njihovo pozornost od človeških napak k iskanju Božje navzočnosti v svojem življenju, namesto uživanja v bedi ljudi.

Poleg tega, preveč močna medijska industrija proizvaja predvsem glamurozne smeti, vnaša delikventno energijo in vodi stran od življenja z najmogočnejših virom ljubezni in ohranja nevednost o duhovnih silah zla (npr. droge) ali nam zamegli pogled pred pomočniki kot je Mati Božja. Priznam, da so mnoge od teh iluzij bolj razburljive, bolj "seksi" ali "kool", vendar ne pomagajo zapolniti najgloblja hrepenenja. In seveda je naša lastna krivda, če hranimo te iluzije z našo pozornostjo. Bolje bi bilo, da bi našli čas drug za drugega, bili pozorni drug do drugega, da ne bi bili preveč občutljivi na ponižanje, ki se nazadnje zgodi, da smo sposobni sprejeti žrtev in predanost in da se naučimo komunicirati.

Ali se ti problemi razlikujejo od tistih v drugih delih sveta? Recimo Filipinih?

Martin: V bistvu so problemi isti, gre le za drugačno sestavo. Težave izhajajo iz istega vira: iz sil zla, ki jih vsi poznamo. Vendar uporabljajo mnogo poti in načinov, da presenetijo, privabijo in napadejo ljudi.

Kako gibanje Zakonci za Kristusa zagotavlja rešitev / pomoč za te probleme?

Martin: Mislim, da gibanje ni tisto, ki zagotavlja rešitev. Bog je tisti, ki zagotavlja rešitev. Jaz bi rekel, da je Bog pooblastil Zakonce za Kristusa zato, da imamo nekoga, ki nam svetuje naj se za rešitve obrnemo k Bogu in ne nekam drugam. Pomoč? Uporabil je gibanje Zakonci za Kristusa, da nas vodi po pravi poti. Zasluga gibanja je, da so nas predstavili resničnemu Bogu in da so zagotovili okolje, ki je osredotočeno na Kristusa, ki predstavlja nove izzive v pastoralnem in evangelizacijskem delu za svoje člane, da rastejo v duhu, ko vidijo, da se Božje obljube izpolnjujejo v njihovem vsakdanjem življenju. Gibanje sestavljajo posamezniki, ki se zavzemajo za svojo vero v Boga, Jezusa in Marijo in se po tem ravnajo, ter so dovolj ponižni, da vedo, da ne zmorejo ničesar brez Božje pomoči. 

Kako bi opisali gibanje? Zakaj je edinstveno za vas? 

Martin: To je čudovita in strašna skupnost hkrati, z drugimi besedami Božje orodje. To je čudovit instrument, čudovit v svoji vztrajnosti in doslednosti v osredotočenosti na Kristusa. Grozna je v smislu, da veš, da se ne moreš izogniti kakršnemu koli izzivu v obliki naloge, da ne bi zanikal Božjo ljubezen ali misijon, ki ga ima zate.

Kakšne razlike ste opazili med Filipini in Evropo? Pari? Katoličani?

Martin: Na Filipinih je prisotnost Boga v vsakdanjem življenju in vseh družbenih skupinah še vedno veliko večja kot v Evropi, ki je ta zaklad že izgubila.

Tukaj je dober primer: na Filipinih obstajajo velike verige veleblagovnic, kjer ljudje slišijo po zvočniku opoldne molitev Angel Gospodov in ob treh popoldne molitve Božjega usmiljenja. Ste že doživeli to kje v Evropi?

Seveda, na Filipinih lahko najdete tudi veliko grešnosti, veliko od tega je tudi posledica velike revščine, vendar imam vtis, da je zavest o Bogu še vedno prisotna, tudi pri najslabšem grešniku in jo je zlahka odkriti. Ali jo lahko odkrijete tu v Evropi? Večina ljudi tukaj je do Boga brezbrižna.

V povezavi z verskimi dejavnostmi, sem opazil, da je Filipince veliko lažje motivirati, da recimo pridejo na seminarje, ki jih prirejajo Zakonci za Kristusa. Filipinci bi prišli, se zavezali in če se ne morejo identificirati s skupino ali nauki, bi se jih ponovno izognili. Evropejci pa imajo v nasprotju z njimi velik strah, da bi si jih kdo prilastil, ker če bi se k nečemu zavezali, bi do tega čutili odgovornost. To je v bistvo pravilno, vendar je zato da sodelujejo potrebno, da je na njihova vprašanja in dvome odgovorjeno, zaradi tega pa lahko izpustijo najboljšo priložnost v svojem življenju. Filipinci je bolj sproščeni. Prav tako imajo Evropejci včasih odnos, kot ga je Woody Allen označil-da ne želijo biti del kluba, ki jih je pripravljen sprejeti kot člane. V tem se kaže ponos, morda napuh. Kljub temu mnogo Filipincev ostane v gibanju in številni Evropejci odidejo. In to je res škoda, ker smo pri Zakonci za Kristusu vedno svobodni, da pridemo, se pridružimo ali gremo. Če bi ostali malo dlje in se resnično poskusili ravnati po priporočilih in napotkih, bi lahko okusili Božjo milost. Bog je velik, vendar ni "kool" ali "seksi" v skupnem pomenu.

Filipinci so na splošno veliko bolj usmerjen k skupnosti, ker so mnogi med njimi odrasli v večjih družinah ali v slabem socialnem okolje, kjer so si ljudje delili stvari in pomagali drug drugemu. Evropski odnos je raje "Kaj imam jaz od tega?", kot "Kaj lahko jaz prispevam?" Jaz osebno sem pridobil veliko na področju socialne interakcije, medosebnih odnosov in čustvene inteligence, ki so mi kot samotarju manjkala. Na primer, naučil sem se koristi izmenjave in dela v ekipi. Veliko sem pridobil, kadar sem veliko dal. In mimogrede: bilo je veliko dejavnosti, kjer sem odkril svoje talente in se naučil veščin, od katerih se imel korist tudi v svojem poklicnem življenju. Da, s sodelovanjem in izmenjavanjem v dejavnostih sem veliko pridobil. Tudi v naši mladinskih skupinah mladi veliko pridobijo in se naučijo.

 Zakonski pari? Pri Filipincih imajo moški tendenco biti “macho” v resnici pa je pogosto tako, da jih ženske nadvladajo. Čustva so včasih močnejša od razuma in zato so prepiri precej napeti, burni. Pri Evropejcih je problem, da oba zakonca iščeta samo izpolnitev. V najboljšem primeru počneta to skupaj, vendar v mnogih primerih počneta to ločeno in pri tem iskanju jih otroci ali zakonec ovirajo.

Njihova pripravljenost žrtvovati svojo ljubezen je zelo nizka. Raje bi se ločili in pustili družino v razsulu za seboj, kot pa poskušali spremeniti sebe in razrešiti težave. Zelo so osredotočeni nase in nimajo več načrta za družinsko življenje.

Katoličani? Filipinski katoličani so veliko bolj usklajeni s svojimi duhovniki in iščejo njihov nasvet. Spoštujejo svoje duhovnike in jih ne puščajo same, njihovo cerkve niso prazne.

Po čem bi rekli, da se Slovenija razlikuje od drugih delov Evrope?

Martin: Oh, to je težko vprašanje, ker še nisem imel dovolj stika s Slovenci. Kar me je presenetilo so bile številne cerkve, ki jih imate, tudi na oddaljenih vrhovih hribov. Očitno je bila tu prisotna bogata katoliška tradicija in mislim, da se je mogoče z njo vedno znova povezati, čeprav bi zgodovina pokazala sušo v tej tradiciji. Razlika, ki je prav tako očitna je, da ljudje še vedno živijo preprosto življenje - in upam, da ne bodo poskušali kopirati Evropejcev, ki so postali bogati, vendar prazni v srcih. Nasprotno, upam, da bodo ohranili enostavni način življenja in uporabili svojo energijo in čas zato, da bodo postali bogati v duhu, ki bogati srce in prinaša resnično srečo in mir.

Kolikokrat ste bili na obisku v Sloveniji?

Martin: Približno 7-krat. Pravzaprav vidim veliko podobnosti z mojo domovino in sprva sem se počutil tukaj zelo doma.  

Hvala Martin!