Evropski konferenc za Mladi odrasli v Brusels julji 2007
Pozdravljeni dragi bratje in sestre v Duhu
Po eni strani sem precej pogumna oseba, po drugi pa prav toliko prestrašena in tega potovanja se nisem ravno najbolj veselila. Če sem si samo predstavljala množico ljudi, ki jih ne poznam in samo sebe med njimi, bi se najraje skrila, še preden bi sploh prišla tja. Tako pa me je Sveti Duh spodbudil in me ujel na vabo tistega pevskega »tekmovanja« in sem šla. Sva šliJ Sama ne bi zmogla. Ajdi hvala! Kar sem doživela je bilo popolnoma v nasprotju s tem, kar sem pričakovala. Toliko skromnih, ponižnih, veselih in iskrenih mladih, še nisem videla na enem mestu. Vsak s svojo zgodbo, združeni v eno pri Gospodu, smo slavili in peli in pomislila sem…tako bo v nebesih, ena sama pesem, en sam ples, ena sama ljubezen. Včasih se nam na tem svetu zdi, da smo sami, tukaj pa sem doživela kaj je to duhovna družina. Nisem naivna in ne domišljam si, da je kdorkoli od nas svetnik – ravno obratno – tukaj je vsak (mnogi tudi javno) priznal svoje slabosti in tako smo lahko uresničili in zaživeli Jezusovo zapoved: samo eden je Gospod, Bog v nebesih, vi vsi pa ste bratje in sestre! Nihče ni boljši, nihče slabši – vsem tekmovanjem navkljub!, ki so bila mimogrede vrhunec ustvarjalnosti, ki sem jo kdaj imela priložnost videti. Ponosna sem, da sem del tako čudovite organizacije, ki dejansko na vsakem koraku upraviči 4F. Predvsem tisti del, ki cilja na SVOBODO, je zame osebno zelo pomemben. Jezus ni nikogar prosil ali silil, da hodi za njim. Povabil ga je – kdor je šel je šel, kdor ne, ne. In tista vrstica: Vse je dovoljeno, vendar vse ne izgrajuje! Še kako resnično. V enem izmed govorov smo se morala dekleta med seboj pogledati in si reči: You are so stubborn! Res, tako trmasti smo. Stvari bi delali po svoje, ko vendar vemo, da nas Bog najbolj ljubi in tudi najbolj ve, kaj je za nas dobro. Ampak neJ Dokler »vzročno posledično« ne dobimo po buči, ne dojamemo, da nismo bolj pametni od Stvarnika. Ženskice smo dobile tudi lekcijo, da smo preveč egocentrične in nepotrpežljive. Kar je res, je res. Ubogi današnji moški. In uboge današnje ženske. Vloge so se čisto narobe pomešale, moralo pa bi biti kot je rekel Gospod: Glava moškega naj bo Bog, glava žene pa mož. In če mož misli s svojo glavo namesto z Gospodovo, žena čuti, da ni varna, na koncu ona prevzame igro in se seveda ob vsem tem bremenu slej kot prej zruši. Zato dragi mladci in mladenke: V Gospodu zmorem vse, naj velja!
In deklica, ki je v solzah govorila o tem, da je naredila splav. To bo morali mladi slišati, s spolnostjo se ni igrati. Včasih je težko čakati na pravega, ampak na koncu potrpljenje obrodi sadove. Dobro pa je vedeti kaj hočeš in spet ena izmed njih je tako jasno povedala svojo vizijo: da želi krščansko družino, v kateri bodo otroci rasli v veri. Kaj si lahko Gospod želi lepšega kot takšne zveste otroke…Zanimivo je bilo prisluhniti tudi zgodbi o ponosu in o tem, kako človek obrača, Bog pa na koncu obrne. Dekle, ki ima vse, lepoto, inteligenco, šarm, sposobnosti, na koncu ni uspela narediti zaključnega izpita – tako je prvič v življenju bil njen ponos poteptan in odločila se je za eno leto popolnoma posvetiti evangelizaciji. Čudovito! Naj le govorijo, da smo bedno ovce, ki ne zanjo misliti s svojo glavo, ovce vedo, kdo je njihov pastir in pastir ljubi svoje ovce. Zato le z zaupanjem naprej! Sicer pa je bila vodilna nit srečanja UPANJE. Povedano nam je bilo, da upati ni isto kot nekaj želeti in pričakovati izpolnitev želje. Upati pomeni, zaupati in ne zgubiti vere, volje, duha. Kot pravi Sveto Pismo, težko bo v poslednjih časih, ko bo Gospod odpoklical še tolažnika, Svetega Duha in za kratek čas, da ne bi bili na koncu vsi pogubljeni, pustil svoje otroke v temi. Ne bo lahko, zato je dobro napolniti baterije. Da se čas pripravlja, pa je videti na vsakem koraku, čeprav je na svetu tudi toliko lepega, da če znaš gledati s srcem si srečen človek. Saj veste: Beauty is in the eye of beholder – svet je takšen, kakršna očala nosimo, zato nataknimo si Gospodova. Vsi svetniki so jih imeli. Spomnimo se samo Matere Tereze, ki je znala v vsakem človeku ljubiti Jezusa. To je krščanstvo. To je živa vera! Kdo je naš sosed, so nas vprašali na konferenci – ljubi svojega bližnjega – kdo je naš bližnji? Ozri se levo, ozri se desno in glej, tam je. Jezus, ki ti je zapovedal, da ljubiš.
Naj dragi tukaj počasi zaključim…Ne smem pa pozabiti omeniti, da je bilo to potovanje balzam za najini srci z Ajdo. Bili sva skupaj tri dni, 24 ur na dan. Včasih je bilo obema težko, ampak z ljubeznijo sva premagali strah, nezaupanje, dvome in se povezali še bolj kot prej. Čudovito! Naslednje leto grem spet. Vendar takrat vsi!
Lepo se imejte in zaupajte v Gospoda, kajti God is good all the time and All the time, God is good!
Vesna Vilčnik