Zakaj 'tuje' gibanje, ko je veliko kvalitetne pristno slovenske ponudbe na tem področju?
Kdo ve? Zagotovo je potrebno spoštovati in vrednotiti svoje narodno bogastvo, tako v veri kot kulturi. A kako naj sicer krščanstvo opravičuje svojo misijonsko naravnanost, ko prihaja v tuje dežele in med tuje narode oznanjat krščanstvo? Tudi midva z možem sva bila deležna podobnega misijonskega podviga tujcev, ki so naju z obrobja vere potegnili bliže k Bogu (Rim 15;7-9), za kar sva jim iskreno hvaležna. Zakaj se ni to zgodilo preko domačih ljudi? Kdo ve? Vseeno se dobra semena vseh, ki so si prizadevali za vero vsakega od naju, prepletajo in dopolnjujejo s tujci in njihovo požrtvovalno predanostjo oznanjevanju. V Kristusu si tako nismo več tujci, temveč bratje in sestre, ne glede na nacionalnost, raso, spol, starost ali stan (Kol 3;11)
Ni nujno, da je to pot vseh. Različni so poklici in službe v Cerkvi, tako kot med prvimi apostoli. Nekateri so delovali bolj v domačem okolju, drugi med rojaki v tujini, tretji med tujci v domačem okolju in četrti med popolnimi tujci – pogani. Vsak kristjan ima lahko svoje delo in poslanstvo pa naj bo to v ožjem ali širšem okolju ali kot pravi Sv. pismo:…do skrajnih mej sveta. (Apd 13;47). Tudi Bog določa otroke svojega ljudstva bolj po veri v Kristusa kot po nacionalni pripadnosti ali po delih različnih postav (Gal 2;16). Si božje kraljestvo lahko predstavljamo ločeno po posameznih državah?